Nova Gorica, fenomen ob meji
"Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje,” je rekel prof. Edvard Ravnikar, avtor prvega urbanističnega načrta Nove Gorice. Toda zgrajeno je bilo takšno mesto, kot so ga zmogli zgraditi ljudje, ki živijo na tem delu Slovenije. Mesto, ki odseva realno sliko tukajšnje naše tri četrt stoletne zgodovine; mesto, ki ni spomenik, ampak vitalno, nikoli dokončano mesto, z množico nastavkov, ki kličejo po dograjevanju, nadgrajevanju, nadaljevanju in iskanju novih idej.
Bronasta maketa Ravnikarjeve Nove Gorice, foto: Katarina Brešan.
Ideja o novem mestu se je porodila leta 1946, dobro leto po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo že jasno, da bo nova meja med Italijo in Jugoslavijo mesto Gorico odrezala od svojega zaledja, da bosta namesto celovitosti ozemlja nastala dva torza: mesto Gorica – glava brez telesa na italijanski strani in njeno zaledje Goriška – telo brez glave na jugoslovanski strani. Odločitev o izgradnji novega mesta, ki naj bi nadomestilo izgubljeno Gorico, je bila sprva le želja in zahteva prebivalcev Goriške, a je kmalu postala tudi politični projekt, s katerim naj bi prav na izpostavljenem robu takratnega socialističnega bloka Jugoslavija pokazala »gnilemu« zahodnemu kapitalizmu sposobnost in voljo nove družbene ureditve.
Novo mesto je bilo postavljeno tik ob mejo, tako da bi se lahko nekoč v prihodnosti združilo z »izgubljeno« Gorico. Zanj je bilo izdelanih več predlogov, pod zmagovito rešitev pa se je podpisal arhitekt Edvard Ravnikar. Šlo je za zasnovo mesta moderne, takrat najsodobnejše evropske urbanistične usmeritve, katere glavni zagovornik je bil francosko-švicarski arhitekt Charles-Édouard Jeanneret-Gris, znan kot Le Corbusier, pri katerem se je pred drugo svetovno vojno šolal tudi Ravnikar.
Mesto je nastalo na ozemlju, ki je bilo prej v veliki meri močvirje, deloma pa opuščeno goriško pokopališče. Prav zaradi tega je bilo treba pred začetkom gradnje teren šele pripraviti oziroma meliorirati. Jugoslovanske mladinske brigade (mesto, ki naj bi bilo mesto mladih, mesto prihodnosti, katerega naj bi zgradila jugoslovanska mladina) so z urejanjem potoka Koren, odvodnikom odvečnih voda z bodočega mestnega območja, začele že nekaj mesecev po razmejitvi, in sicer 3. decembra 1947.
Regulacija potoka Koren leta 1948. Hrani: PANG.
Tako je bil 13. junija 1948 postavljen temeljni kamen za prvi stanovanjski blok. Torej je od odločitve, da se na Blančah (tako se je imenoval južni del današnjega mesta) zgradi mesto, pa do prvega temeljnega kamna preteklo manj kot devet mesecev. V tem času so bila zagotovljena potrebna finančna sredstva, izdelani so bili načrti, izvedena pa je bila tudi nujna vzpostavitev osnovne infrastrukture: Danes je to težko ponovljiv in občudovanja vreden dosežek.
Gradnja prvih stanovanjskih blokov. Hrani: Goriški muzej.
Vsa mesta doživljajo vzpone in padce, Nova Gorica pa je svoj prvi padec doživela že na začetku. Čez noč novo mesto ni bilo več v političnem fokusu, s sporom med Titom in Stalinom leta 1948 je Jugoslavija dobila sovražnika na vzhodu, zahod pa je postajal njen vse močnejši zaveznik in prijatelj. Ob tem je ideja o sijaju preko meje postala nezanimiva, s tem pa so v veliki meri usahnili tudi državni finančni viri za nadaljnjo gradnjo. Mesta - nedonošenčka, nesposobnega za samostojno življenje, so se začeli vsi otepati; na koncu je skrb zanj padla na lokalno prebivalstvo, ki ga je, ne glede na politične cilje, krvavo potrebovalo.
Pogled na Novo Gorico v začetku 50. let. Hrani: Goriški muzej.
Nova Gorica se je po tem šoku stežka in z lastnimi silami pobirala cela petdeseta leta, nov zagon pa doživela sredi šestdesetih. K temu je v veliki meri pripomogla prav meja, zaradi katere je mesto sploh nastalo. Položaj ob meji (takrat se je ponosno govorilo, da je to najbolj odprta meja v Evropi, kar je bilo vsaj na liniji med Vzhodom in Zahodom gotovo res) je obmejnemu območju ponujal izredne priložnosti za razvoj, in sicer ne le zaradi liberaliziranega pretoka blaga, temveč predvsem zaradi pretoka idej, uvoza najnaprednejših idej z Zahoda, zaradi česar je novogoriška industrija na mnogih področjih prednjačila na jugoslovanskem trgu, izvozno pa bila usmerjena predvsem na zahod. Z zdravim gospodarstvom je tudi mesto doživelo hiter vzpon in širitev, število prebivalstva se je hitro večalo, zgrajena je bila vrsta nujno potrebnih regionalnih objektov kot so bolnišnica, srednje šole, kulturni objekti in podobno. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Jugoslavija v politični in ekonomski krizi, pa se je to poznalo tudi Novi Gorici, saj se je njen razvoj upočasnil in celo zamrl.
Pogled z nebotičnika na Kidričevo ulico. Hrani: Goriški muzej.
Po osamosvojitvi Slovenije v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je tudi v Novi Gorici zavladal optimizem. Občutek, da bomo kmalu postali del združene Evrope, je prebivalce in politiko navdajal z željo po dograjevanju mesta, ki je dobilo novo gledališče, knjižnico, mestno kopališče … Položaj na meji je omogočil, da je Nova Gorica postala največje igralniško mesto v tem delu Evrope, česar pa se večina Novogoričanov ni veselila, saj se je zavedala ranljivosti tako izrazite monokulturne gospodarske usmeritve.
Ideja o združevanju obeh mest ob meji, Gorice na italijanski in Nove Gorice na slovenski strani, je postajala vse bolj privlačna in uresničljiva, hkrati pa so seporajala tudi vprašanja, kako naj se mesti povežeta. Naj postaneta eno mesto ali naj ostaneta dve, vsako s svojimi zgodovinskimi, urbanističnimi in kulturnimi značilnostmi, vendar povezani v nerazdružljivo celoto kot kakšna siamska dvojčka, ki ju ni mogoče medsebojno ločiti?
Izjemna lega ob meji je botrovala tudi zamisli, naj Slovenija 30. aprila 2004 simbolično vstopi v Evropsko unijo prav v Novi Gorici, na trgu pred železniške postajo, ki je z mejo razdeljen na dva enaka dela, ki pa sta bila za ta dogodek preurejena v skupen svečan prireditveni prostor. Trg s simbolnim mozaikom se v spomin na ta dogodek na slovenski strani imenuje Trg Evrope in je hkrati tudi simbol povezovanja obeh mest.
Trg Evrope, foto: Katarina Brešan.
Prostor ob meji, ki je bil dolga leta nikogaršnji in se nahaja v zaledju obeh mest, je s tem začel pridobivati simbolno vlogo povezovanja in je postal odločilen razlog za to, da je Nova Gorica skupaj z Gorico pridobila naziv evropske prestolnice kulture za leto 2025. To bo leto, ko se bosta obe mesti prav preko tega v preteklosti zapuščenega prostora znova povezali in se združili.
Razvoj Nove Gorice je šel po svoje, prilagajal se je in tudi oddaljeval od prvotne zasnove, ki je kot prvotno zamišljena ostala le na maketi oz. kot spomenik v centru mesta. Je to dobro ali slabo? Če bi se strogo držali prvotnega načrta, bi v razmerah, skozi katere se je odvijala zgodovina mesta, bilo zgrajenega še manj ali pa bi gradili nekaj, kar mogoče sploh ne več ustrezalo spremenjenim sodobnim življenjskim potrebam. Tako pa lahko tudi v Novi Gorici opazujemo slojevitost in odtise časa: že na zunaj se vidi, kaj je bilo zgrajeno v začetku oziroma kmalu po postavitvi idejne zasnove, kaj v sedemdesetih letih in kaj pa v novem tisočletju. Kot je rekel prof. Ravnikar: „Življenje mesta je večno presnavljanje ali pa tega ni.” A kljub vsemu njegov pečat ostaja, ostaja tudi ideja o osrednji mestni ulici – Magistrali oziroma Kidričevi ulici, ki še ni dobila tiste podobe in funkcije, ki si jo je zamislil, a jo bo zagotovo prej ali slej.
Ravnikarjeva perspektiva Magistrale. Hrani: MAO.
Tomaž Vuga, novogoriški urbanist, avtor knjige Projekt: Nova Gorica (Založba ZRC SAZU, 2018)